Zgodba o Armaniju

Od nekdaj rada ustvarjam iz starega novo. Če odmislim ustvarjalno žilico, ki nenehno utripa, je razlogov še cel kup. Ko vznikne ideja, je surovina navadno blizu in brezplačna, torej ni treba v trgovino, ne rabim denarja, znebim se nečesa, kar že nekaj časa ne služi več namenu itd.. . .

In tako nekega dne od nekje prispe paket starih kavbojk. Blagovne znamke me niso nikoli zanimale, ker poznam in čislam le enega  modnega ustvarjalca in to je Roberto Capuci. Ampak o njem kdaj drugič. Lahko pa se tudi sami  zanimate  o njegovih neverjetnih stvaritvah pri stricu Guglu.

Kavbojke v paketu so stare najmanj deset let, to čutim že po otipu, saj je takšna kvaliteta jeansa preteklost.  Krasno, si rečem in si naredim iz njih delovno tuto za urejanje vrta in okolice hiše.  Na prsni del si našijem žep iz zadnjega dela kavbojk,  za vrtne škarje in podobne pripomočke.

Ko takole v novi tuti arbajtam okrog hiše, pridejo na obisk mladički in zagledajo  mojo tuto z znakom Armanija na prsnem žepu, me pozdravijo z vzklikom:

»Ti si pa res bogata, saj nosiš Armanija za na vrt!«

Tega, da v Armaniju kopljem vrt, se dotlej nisem niti zavedla, niti mi ni bilo pomembno. Rada imam praktična  oblačila in neznansko si želim, da bi moda postala naravovarstvena. Nekako tako, bolj kot je naša obleka naravovarstvena, bolj je moderna in bolj kaže, da nam je mar, da je naš svet, čist planet.

»Ja, to tudi Melanija Knavs ne počne!«  se zasmejem.

Ponovna uporaba je pa itak zakon, smo že večkrat zapisali.

 

Muca CUPatarica

1 misel o “Zgodba o Armaniju

  1. Žee dolgo časa sem nekaj takega pogrešala v Novi Gorici. Jaz tudi ustvarjam sama iz starega, ko se pa prikažem, rečejo: Spet si nova…..in uživam v svoji prenovi. Kmalu se oglasim vtrgovini
    Pa lep pozdrav in čestitke.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja