V majhnem kraju, v majhni deželi so majhne hiške in bloki in v vsaki hiški in bloku so dekleta in žene v pisanih oblekah. Vsepovsod rastejo vrtnice, zato je vrtnica zaščitni znak kraja.

Vse je v najlepšem redu, le dekleta in žene so zvečer, ko ležejo spat, nemirne, saj ne vedo kaj bodo drugi dan oblekle. Premetavajo se po postelji in v mislih brskajo po svojih omarah.  V šolo in na delo bi rade odšle lepe….

Neko jutro, ko so že v vseh hiškah v malem kraju kuhali zajtrk in je Metka zaman iskala v omari primerno obleko, se je vprašala: »Joj, ne vem kaj naj danes oblečem?«

»Pojdi k Muci CUPatarici,« so ji odgovorili domači.

»Le kaj naj danes oblečem?« se je spraševala tudi Gracijela v sosednji hiši.

»Pojdi k Muci CUPatarici,« ji je odgovorila mama.

»Kaj naj danes oblečem?« se je spraševala Katarina v tretji hiši.

»Pojdi k Muci CUPatarici,« ji je odgovoril fant.

»Oh, kaj naj danes oblečem?« je moledovala Lili v četrti hiši.

»Pojdi k Muci CUPatarici,« ji je odgovoril Darko.

»Joj, kaj naj danes oblečem?« je skoraj zajokala Valentina v peti hiši.

»Pojdi k Muci CUPatarici,« ji je odgovorila mama.

V vsem kraju je dišalo po pravi kavi. Dekleta in žene so kar v pižamah posedle k mizam in popile vsaka svojo kavico. Potem je Metka stopila na prag in zaklicala: »Gracijela, pridi k meni!«

»Ne morem, ne vem kaj bi oblekla. Grem k Muci CUPatarici.«

»Katarina pridi k meni!« je zaklicala Lili.

»Ne morem, ne vem kaj bi oblekla. Grem k Muci CUPatarici.«, ji je odgovorila Katarina.

V hiškah so se odpirala vrata in na prag so prihajale Gracijela, Katarina, Valentina, Andrejka, Lili, Mojca, Jasminka, Bojana…

»Gremo k Muci CUPatarici«, so zaklicale, vzele vsaka po tri oblačila za zamenjavo in odpravile v lepo belo hiško tam na koncu njihovega kraja.

Muca jih je slišala in jim je odprla vrata. Povabila jih je v hiško. V hiški so bile polne omare in police lepih oblačil, takih ki jih je bilo mogoče le zamenjati za tista, ki so jih prinesle od doma ter takih, ki jih je Muca popravila, predelala ali polepšala.

Vsaka je našla kaj zase, le drobcena Mojca ni našla ničesar, saj obleke z njeno skoraj otroško mero, ni bilo. Muca jo je potolažila s tem, ko ji je obljubila, da bo samo zanjo sešila prav posebno oblekico.

»Meni tudi! Meni tudi!« So klicale dekleta in žene, ko so odhajale…

Muca CUPatarica jim je pomahala in rekla: »Tudi vam jih sešijem.«

Zaprla je hiško in gledala skozi okno za njimi.

»Metki sešijem takšno obleko z veliko žepi, ker ima vedno polno drobnih stvari okoli sebe.«

»Jasminki sešijem takšno z žepi za čopiče, da se bo že navzven videlo, da je umetnica.«

»Gracijeli sešijem pisano obleko, ker ima takšne najrajši.«

»Valentini sešijem obleko iz starih kavbojk, saj je zaprisežena naravovarstvenica.«

»Lilijani sešijem široko krilo, v katero bo skrila svoji vnučki«…

Danes dežuje in Muca CUPatarica šiva za dekleta in žene pa tudi fante in može iz malega kraja, majhne dežele. Šiva oblačila, iz starih nova, za ponovno uporabo. Muca CUPatarica se zaveda, da je  tekstil med največjimi onesnaževalci planeta zemlje. Ve pa tudi, da so stara oblačila dosti bolj kvalitetna kot nova, zato se njeni izdelki iz ponovne uporabe gotovo lahko kosajo s tistimi novimi  v velikih trgovinah.  Kdo ve, če jih bodo znali dovolj ceniti?